Dogajalo se je ogromno sprememb, tako fizičnih, kot psihičnih. Dokaj hitro se je izboljšalo splošno počutje in kar naenkrat sem imela več energije, uredila se mi je prebava, oblačila pa so mi postajala vse večja in večja (super izgovor za shopping ). Zginila je tudi nekontrolirala lakota, še vedno pa raste kreativnost pri probavanju / ustvarjanju novih jedi. Šele zdaj opažam kako dolgočasna in bedna je bila moja prehrana. Roko na srce, hot dog, dunajski zrezek s pomfrijem, kruh s pašteto in testenine v smetanovi omaki niso neki kulinarični dosežek. Sedaj so moji krožniki veliko bolj barvni, polni, raznoliki in zdravi kot prej.
Z rezultati je rastla in še vedno raste tudi moja motivacija, samozavest in psihična vzdržljivost – več ne neham, ko malo zaboli, ampak ko peče kot hudič. Največja sprememba pa je potreba po telovadbi, miganju in aktivnosti, ki sem jo začela čutiti po približno treh mesecih treniranja. Treningi zame več niso tisti del dneva, ki ga želim čim prej obkljukati, ampak se jih veselim. Takrat odklopim od vsega, se maksimalno posvetim sebi in se vsakič znova veselim, ko vidim koliko več zmorem.
